Light & fast

Light & fast

Med brskanjem po alpinističnih zbornikih, novicah in knjigah je zelo mogoče, da med branjem naletimo na termin light & fast. Gre za sodobno skovanko, ki so jo začeli uporabljati šele v zadnjih desetih, dvajsetih letih, resničen razcvet pa doživlja pravzaprav šele zadnja leta, ko so rek ponotranjili tudi proizvajalci plezalne opreme. Izraz predstavlja nekakšnega duha časa pri alpinističnem plezanju, Lahko pa rečemo, da je v zadnjih letih postal prava mantra profesionalnih in tudi (morda nevede) amaterskih plezalcev in alpinistov. Še več, izraz so »za svojega« povzeli številni gorski tekači in turni smučarji, saj je pri njih (vsaj v tekmovalnem pomenu) hitrost še bolj vitalnega pomena. Slovenci pravzaprav nimamo pravega prevoda, idejno je še najbližja slovenska besedna zveza alpski slog, ki se pri nas uporablja že najmanj 40 let. Za kaj torej gre?

Alpski slog se je začel razvijati prav proti koncu zlatega obdobja slovenskega (no, takrat še jugoslovanskega) alpinizma kot nasprotujoči pristop takratnemu načinu osvajanja najvišjih vrhov v odpravarskem slogu. Takrat je namreč večina odprav v visoka gorstva dobesedno »po vojaško« osvajala goro, šlo je za številne odprave, ki so v manjših ekipah (izmenično) noč in dan plezale na goro in pritrjevale vrvi ter opremljale smer, dokler ni prva ekipa dosegla vrha. Alpski slog je poudarjal drugačen pristop: majhno ekipo (en, dva, trije alpinisti), minimalen nabor opreme in hrane ter hiter slog plezanja proti vrhu gore. Alpinistična srenja se je v letih zedinila v mnenju, da je taka oblika alpinizma precej »čistejša«, saj se na gori pustijo minimalne sledi, alpinisti morajo biti neverjetno telesno pripravljeni, hkrati pa od posameznika zahteva večji vložek in zavezanost.

Alpski slog prinaša s seboj tudi veliko nevarnost, če gre kaj narobe. Poškodbe, vremenske spremembe in podobno so bili pri alpskem slogu velikokrat vzrok za smrt, saj je umik (nazaj po smeri plezanja) zaradi majhnega nabora opreme pogosto nemogoč, hkrati pa so alpinisti precej bolj prepuščeni samemu sebi kot pri veliki odpravi. Kljub očitni nevarnosti se je alpski slog oz. pristop light & fast počasi uveljavil kot vodilni slog za plezanje prvenstvenih (in obstoječih) smeri v visokih gorstvih in domačih logih. Od začetkov – nekateri trdijo, da je bil prvi tak vzpon Messnerjev pristop na Gasherbrum I leta 1975 – do zdaj se je število vzponov v alpskem slogu ves čas povečevalo.

Tukaj smo imeli tudi Slovenci odločilno vlogo, saj smo skupaj s Poljaki, Čehoslovaki, Nemci, Angleži in drugimi evropskimi narodi redefinirali, kaj vse je mogoče preplezati z majhno, lahko opremljeno ekipo, če je ta vrhunsko telesno pripravljena in sposobna prevzeti nase veliko tveganje takega početja. V zadnjem času se je zaradi komercializacije lahek in hiter slog precej močno razširil v medijih, ti pa so ga začeli povezovati predvsem z drznimi solo vzponi svetovnih alpinističnih zvezd. Veliko neplezalske populacije je slišalo za imena, kot so Ueli Steck, Alex Honnold, Steve House, David Lama in drugi. Pri tem je treba poudariti, da imamo tudi Slovenci kar nekaj izjemnih posameznikov, ki bi jih lahko postavili ob bok naštetih: Slavko Svetičič, Tomo Česen, Pavle Kozjek, Tomaž Humar, Marko Prezelj in še veliko drugih. Žal se je za prenekatere omenjene življenjska pot končala v gorah.

Proizvajalci opreme že desetletja sledijo znanstvenemu napredku in se trudijo narediti plezalno opremo čim lažjo. Novi materiali in proizvodni procesi vsako leto omogočajo lažjo plezalno obleko, obutev, pa tudi tehnično opremo in vrvi. Hkrati ob manjši teži še vedno nudijo enako trpežnost in karakteristike starejših materialov. Med bolj amaterskimi plezalci je (v nasprotju s strokovno javnostjo) termin lahek in hiter, zanimivo, postal skoraj sinonim za najlažjo plezalno opremo (ki je navadno tudi dražja). Tudi v stenah slovenskih gora je povsem običajno, da srečaš plezalce, ki imajo okrog pasu vrhunsko, lahko opremo in izredno majhen (če sploh) nahrbtnik. To je vzrok za konflikt mnenj, saj so plezalci ob morebitni nesreči brez kakršnekoli opreme za reševanje iz stene in se zato skoraj izključno zanašajo na reševalce, da jih spravijo iz zagate.

Mammutov nahrbtnik Trion Light 38+je odlična izbira za širok nabor aktivnosti in v celoti pripada duhu light & fast. Zanj sem se odločil predvsem zaradi njegove lahkosti (850 g), po nekaj turah pa so me navdušili tudi drugi detajli, s katerimi so pri švicarskem proizvajalcu domiselno naredili nahrbtnik še uporabnejši. Nahrbntnik je sešit iz tankega, vendar trpežnega vodoodpornega najlona, ki se je dobro izkazal tudi v ozkih kaminih, ki so tako znani za slovenske gore. Navdušen sem bil tudi z načinom, s katerimi se lahko odpneta kapa in zatezni trak – plastične zaponke (običajna rešitev) se pogosto hitro zlomijo, tukaj pa te težave ni. Kljub temu je nahrbtnik odličen za enodnevno plezanje; na dostopu lahko vanj zaradi velike prostornine pospravim vso plezalno opremo, med plezanjem pa nato snamem kapo in jo shranim v nahrbtnik, ki se tako močno zmanjša, da me ne ovira med plezanjem. Nahrbtnik ima tudi vse običajne funkcije – možnost namestitve dveh klasičnih ali plezalnih cepinov in turnih smuči. Zanimiv je tudi zunanji žep, v katerega lahko pozimi elegantno shranimo plazovno lopato, primeren pa je tudi pri večdnevnih turah, ki so (ob dejstvu, da lahko tudi na stranske trakove obesimo dodatno opremo) z nahrbtnikom vsekakor možne.

Po petih turah (tri izmed teh so bile večdnevne) lahko povem, da je nahrbtnik ustrezen in trpežen (naramnice so udobne) ter je izpolnil vsa moja pričakovanja. Njegova edina slabost so izredno majhne zaponke, za katere se bojim, da morda – v primerjavi s trpežnim najlonom – ne bodo zdržale zoba časa.

Za #igluteam napisal outdoor navdušenec Luka Murn