23.10.2018

V hribe ne hodimo zgolj zato, da naredimo čudovite fotografije za Instagram. Pa tudi ne le zato, da razgibamo svoje telo. V gore se podamo tudi zato, da se nekaj naučimo – o sebi in o življenju. Gozdne, divje in skalnate poti so lahko čudovita učilnica.

Tekst: Ana Vehovar

Pohodništvo nam obudi otroško radovednost, okrepi zaupanje vase in nas navda s potrebno hvaležnostjo za življenje.

Pa poglejmo, kaj vse se lahko naučimo na poti v hribe ali gore… 

1. Nikoli ne bomo videli čudovitega razgleda, če ne bomo prehodili strmin

Življenje je kot hoja v hribe. Poti so polne vzponov in padcev ter nepričakovanih izzivov. Vrh dosežemo, če smo vztrajni in verjamemo vase. Tako v življenju kot v hribih je potrebno premositi strahove: bodisi pred višino, divjimi živalmi, pred preživetjem, pred tem, da se bomo izgubili ali ne bomo zmogli do vrha. Četudi je dolga pot, bomo na koncu nagrajeni z neprecenljivim občutkom radosti. Zato je vedno vredno hoditi naprej.

2. Pohodništvo nas nauči, da se kdaj tudi ustavimo

Včasih pa v življenju obupamo, tako kot na poti v hribe, ko se nam zdi pot pretežka ali smo preutrujeni. Takrat je pomembno, da se ustavimo, si vzamemo počitek, prisluhemu telesu, se okrepčamo in si naberemo novih moči.

3. Ob sebi je dobro imeti pozitivne ljudi

Tudi za največje ljubitelje pohodništva in alpiniste je lahko hoja v hribe včasih mučna. Vsakdo si kdaj reče: “Ali ne bi bilo bolje ostati v udobju doma?” V krizi spoznamo, kako pomembno je, kakšne ljudi imamo okoli sebe. To velja tudi v življenju na splošno; dobro je imeti ob sebi ljudi, ki nas spodbujajo z optimizmom, nam pomagajo in verjamejo v nas.  

4. Življenje ni vedno posuto z (gorskimi) rožicami

Včasih občudujemo najlepše prizore narave in razglede daleč naokoli. Včasih pa nas preseneti slabo vreme, oblaki, megla, nepričakovana ploha, strma pobočja, zgrešimo pot… V hribih se naučimo, da življenje ni hoja po parku ali arboretumu, kjer je vedno vse urejeno. Na gorski (ali življenjski) poti dobimo žulje, praske, včasih nam zmanjka vode, hrane, srečamo divje živali... A nič nas ne okrepi bolj kot tovrstne preizkušnje, ki dodajo malce ostre začimbe, da se prebudimo. Brez tovrstnih izzivov bi bilo naše popotovanje dolgočasna zgodba, ki je ne bi mogli pripovedovati svojim vnukom.

5. Zopet postanemo človek

Ko ni mestnega hrupa, množic, zrenja v ekrane in zvonenja telefonov, hitenja, pričakovanj okolice, lahko zopet slišimo sebe. Končno smo spet lahko človek. Preprost in svoboden človek, ki diha s polnimi pljuči. Prav tako pa postanemo mnogo bolj iznajdljivi. Ko ni telefonskega signala, da bi na spletu preverili vreme ali zemljevid, je včasih potrebno znati pogledati v nebo ter okoli sebe in se znajti.

6. Življenje je lepo

In nenazadnje nas hoja v hribe opomni, kako lepo je lahko življenje. Vzpostavimo spoštovanje do matere narave, ki nam podarja tako čudovite prizore, barve, vonjave… Naučimo se uživanja v vsakem trenutku in delu poti, namesto da le slepo tečemo proti cilju. Če samo hitimo, zamudimo najbolj pomembno. Lepota življenja in pohodništva je v malenkostih, pa naj bo to gorsko cvetje, čudovit macesen, orel na nebu, izvir vode, gams ali pa mimoidoč planinec, ki se iskreno nasmehne in pozdravi, kar v mestu redko doživiš. Vrh gore je le češnja na torti.