04.09.2025 Jesen

1. DAN – Dolina Možnice in vzpon na Jerebico (5h in 1528 m nadmorske višine)

Ponoči je naša pisana druščina krenila na pot čez mejni prehod Rateče v smeri Bovca mimo Rabeljskega jezera, do doline Možnice (naše izhodišče). Na začetku doline ja manjši parking, kjer smo pustili avto in z lučkami krenili na 5h dolgo pot na Jerebico. Najprej se pot vije po makedamski cesti nato pa nadaljujemo po gozdni planinski poti. Na neki točki se pot začne strmo vzpenjati, na voljo je nekaj varoval za lažji oprijem. Nato nadaljujemo pot do Jezerskega sedla, od tu naprej še zadnjih cca. 400 višincev preko travnatih pobočjih do samega vrha. Pot je dobro markirana, ker smo začeli hoditi že ponoči, nas ni preveč »žgalo«. Po poti nazaj smo si pogledali še dolino reke Možnice, na ohladitev pa smo še malo počakali. Ker je bil že čas kosila in je poletno sonce že močno »žgalo« smo se hitro odpravili do Soče, da se malo ohladimo. Ker so korita Soče po navadi precej zasedena, smo odšli do naslednjega »stopa« Šunikov vodni gaj. Na srečo smo hitro našli parkirišče; spakirali brisače, kopalke in prenosen »roštilj«, ter našli en lušten plac ob vodi. Vrgli smo karte, pojedli čevape in se ohladili s perčkom. Prenočili smo v Kempu Liza. Zvečer pa obvezen postanek v Črni ovci. 

 2. DAN -  Rombon (5h in 2208 m nadmorske višine) s Kobaridom in slapom Kozjak

Zgodnje vstajanje; kosmiče pojemo s »čelkami« in se odpravimo, do trdnjave Kluže. Prednost zgodnjega vstajanja je, da dobiš »parker plac« pa še izogneš se vročini. Pot se počasi vzpenja preko vojaškega predora, do vojaške utrdbe (Fort Herman) in od tu naprej po gozdni poti. Sama pot ni pretirano zahtevna, klasično nabiranje višincev. Ko se konča gozd se začne pobočje poraslim z rušjem. Hodimo po stari vojaški mulatjeri mimo vojaških utrdb gor po hribu do križišča, kjer se priključi še pot iz Za-Vrzelna. Tam se pot zelo strmo vzpne čez skalovje; potrebna je dodatna previdnost. Še zadnjih »par metrov« pa smo bili na vrhu. Pot nazaj se nam je malo vlekla predvsem zaradi vročine.

Skok v avtu in do slapa Kozjak. Ker je dan glih prav vroč gremo potem še makarone kuhat ob Sočo. Pri Trnovem ob Soči je nekaj manjših parkirišč, ki vodijo do reke. Vzamemo brisače, kopalke, gorilnik in makarone; ter se parkiramo ob vodo, da še malo »počiliramo.« Z obale nas prežene kratka popoldanska nevihta, ki traja samo tako dolgo, da si moker napoti do avta. Predno zavijemo v kamp Lazar, si ogledamo še Italijansko kostnico v Kobaridu, spomenik padlim italijanskim vojakom v 1. svetovni vojni.

3. DAN – Krn (3,5h in 2244 m nadmorske višine) in osupljivi razgledni na Krnsko jezero

Za zadnjega dvatisočaka, smo si ga vzeli malo bolj na »izi« zato smo pozajtrkovali ob sončnem vzhodu ter se v miru odpravili na izhodišče v smeri planine Kuhinje. Google nas pelje preko naselja Vrsno (tu stoji rojstna hiša Simona Gregorčiča) in od tu naprej proti vasi Krn (in Planina Kuhinje).

Oprtamo si ruzake na rame in odidemo markacijam za Krn naproti. Pot nas pelje čez prostrane planinske pašnike, s pisanimi rožami in rastjem. Sam vzpon je hiter in enostaven; zadnjih nekaj višincev je bilo že malo »vročih« saj je sonce že pripekalo. Zgoraj pa nas je čakal en prelep razgled na Krnsko jezero in okoliške hribe. Pa še ena »njamska« jota!

Malo se že nabirajo oblaki, zato hitro krenemo v dolino. Da se izognemo zastojem na cestah, se počasi odpravimo domov.

Vikend v hribih je vedno kul vikend!