“Dober dan!” – lepa ali odvečna planinska navada?
Ko govorimo o pozdravljanju, bi lahko planince razdelili na tiste, ki te z nasmehom pozdravijo že, ko te zagledajo od daleč, in tiste, ki nemo gledajo v tla. Na tiste, ki želijo biti neopazni, in tiste, ki te vprašajo, kam si namenjen, povedo, kakšne razmere so na vrhu in ti zaželijo vso srečo.
Tekst: Ana Vehovar
Verjetno smo že vsi srečali vse vrste ljudi v gorah in verjetno smo tudi sami kdaj ena, kdaj pa morda tudi druga, tiha vrsta pohodnika. Čeprav nam lahko prav na slab dan pozdrav in nasmeh še bolj polepšata dan.
V častnem kodeksu slovenskih planincev je zapisano, da je “lepa planinska navada, da se planinci med seboj pozdravljajo, kar je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja. Pozdrav je vljuden in prisrčen, pri tem pa ne čakamo na pozdrav. Bonton, ki obravnava pozdrav ob srečanju, velja tudi v gorah. Lepo je, če tisti, ki gredo na turo, pozdravljajo tiste, ki se s ture že vračajo. S tem jim dajo priznanje za že opravljeni planinski vzpon. Nevljudno pa je, če na pozdrav ne odzdravljamo.”
Nekateri pa pravijo, da jim ni do pozdravov, ker v hribih iščejo mir in tišino, ne družbe, zato so jim pozdravi odveč. Ali pa, ker so preveč utrujeni, da bi pri sopihanju v klanec še pozdravljali. Pa vendar je malo neprijetno, ko ti nekdo ne nameni niti pogleda niti ne vrne pozdrava.
S pozdravom v hribih pokažemo, da opazimo sočloveka na poti. Nevsezadnje smo vsi le obiskovalci v naravi, do katere se trudimo obnašati kar se da spoštljivo. Svojo sposobnost spoštljivosti pa kažemo tudi v medčloveških odnosih.
Davo Karničar je nekoč v intervjuju za Story dejal: “Pogrešam iskrene nasmehe in dobre besede, teh je bilo nekoč več. Danes te marsikdo niti pozdravi ne. Ti se mi zasmilijo, saj na vrhu niso našli ničesar, temveč so s seboj prinesli skrbi iz doline. Očitno se se odločili za prekratko turo.”
Seveda je razlika, ali hodimo po obljudenih poteh na “mestnih gričih”, ali po bolj osamljenih planinskih stezah, kjer smo običajno resnično veseli mimoidočega pohodnika, s katerim na kratko pokramljamo. Ko srečamo dolgo kolono pohodnikov, pa pravijo, da lahko pozdravimo prvega in zadnjega. V primeru, ko si resnično želimo samoto in nam ni do srečevanja ljudi, pa se pač napotimo v kotičke, kjer ni nikogar, še vedno je teh namreč dovolj.
Če imamo čas v današnji dobi nenehno gledati v telefone in stiskati “všečke” na internetu, imamo verjetno tudi v naravi čas človeka pogledati v oči in mu voščiti “dober dan”.
Sicer pa bi v hribih nasmeh in pozdrav moral priti kar sam po sebi, brez tehtnega razmisleka, kajne? Kaj pa vi, z veseljem ali s težavo pozdravljate v hribih?
Primerjaj izdelke
