31.05.2018 Poletje Pomlad Jesen

Tekst: Katarina in Rok, Lahkih nog naokrog

Dandanes je gorništvo, plezanje in vse ostale oblike rekreacije v gorah vedno bolj popularno. Vedno več ljudi se odpravlja med vršace, socialna omrežja so polna čudovitih gorskih fotografij, sončnih vzhodov in zahodov, norih razgledov na Alpe … In prav je tako. Prav je, da izkoristimo bližino gora, se nadihamo svežega zraka in se premigamo. Vrhove lahko dosežemo na različne načine: eno je hoja v hribe, plezanje je nekaj drugega, ferata pa je nekaj vmes. Kaj torej je ferata?

Definicija ferate:

Beseda ferata pride iz italijanščine: "via ferrata" in pomeni železno pot. To je torej pot v hribe, ki je tako strma ali izpostavljena, da je potrebno varovanje z jeklenicami. Pri feratah je velikokrat treba uporabljati predvsem moč v rokah, zato je fizična pripravljenost še pomembnejša kot pa pri »navadni« hoji v hribe. Obstajajo ferate, kjer gornik hodi in pleza po skalah, jeklenice pa so samo za varovanje in občasno pomoč. So pa tudi take ferate, kjer se pleza izključno samo po železju. To pomeni, da je npr. po skoraj gladki steni napeljana jeklena lestev ali pa da hodimo po žici (improviziranem mostu) preko prepada ipd. V večini primerov se po ferati samo vzpenja na goro, za spust pa se poišče lažjo pešpot. Na ta način ne oviramo ljudi, ki se vzpenjajo, sebi pa tudi prihranimo nekaj časa in energije, saj je znano, da je spuščanje po feratah zahtevnejše od vzpenjanja.

Obvezna oprema:

Za vzpone po feratah je nujna varovalna oprema: samovarovalni komplet s katerim se pripnemo na jeklenico (zajlo po domače), varovalni pas, čelada, pohodniški čevlji, pametno pa je imeti tudi rokavice, da se kovinskih žic lažje primemo.

Težavnost ferat:

Ferate imajo različne težavnosti: od A do F. Ocena je odvisna od dolžine ferate, od strmine in naklona. Oceni A in B sta zelo lahki in pri teh feratah povprečen gornik skorajda ne potrebuje vpenjanja samovarovalnega kompleta, pač pa je jeklenica bolj za občasno oporo. Oceni C in D sta za povprečneža ravno pravšnji – jeklenico in samovarovalni komplet je že treba uporabiti, odseki poti so zelo izpostavljeni, celo previsni in čar plezanja po ferati je razviden. Oceni E in F pa so za izkušene plezalce, kjer sta zelo pomembni moč v rokah in vzdržljivost, saj so te ferate po navadi nekoliko daljše, previsne in z malo oprimki v steni.

Težavnost ferate se ocenjuje z več kriteriji. Ponavadi je fizična moč le eden izmed njih. Poleg so še kondicijska pripravljenost in tehnično znanje. Slikovitost ferate ali zgodovinski pomen poti pa sta lahko bonus.

Priprava na vzpon:

Izbira ferate je ključnega pomena. Treba je poznati svoje zmožnosti in znanje ter seveda vremenske razmere. Na podlagi tega se potem odločimo za težavnost ferate. Na spletu je ogromno informacij o feratah, prav tako obstajajo tudi knjige – vodiči z opisi ferat. Poleg same težavnosti je pomembna tudi orientacija smeri. Poleti se recimo izogibamo feratam, ki so obrnjene proti jugu, saj je vročina, ko se sonce upre v steno, pogosto nevzdržna. Pred vzponom tudi preverimo vso varovalno opremo. Biti mora brezhibna, saj nam le tako zagotavlja varnost.

Najlepše ferate:

Ferat imamo v Sloveniji vedno več, v tujini pa je izbira še večja. Ena lepših slovenskih ferat je verjetno ferata Grančišče v Mojstrani. Lažja pot ima oceno A/B, težja pa C. Obe zelo lepi in primerni za učenje začetnikov. V sosednji Italiji, ob Gardskem jezeru bi kot čudovito ferato izpostavila ferato na goro Cima Capi, z oceno B.

Izmed težkih ferat v Sloveniji bi izpostavila ferato na Češko kočo, ki je precej dolga in na enem odseku nosi oceno E, sicer pa je večinoma C ali manj. Sosedje Avstrijci pa imajo še eno izredno težko, a kratko ferato – Cjajnik ali Košutnikov turn, ki se nahaja na avstrijski strani Košute. Ocena je D/C, težavnost pa je predvsem na račun malo stopov za noge. To pa pomeni, da je moč v rokah ključnega pomena.

Veliko užitkov na feratah in srečno pot!