18.03.2019

Tekst: Ana Vehovar

Matej Bradaškja je eden boljših freeride smučarjev v Sloveniji. Ujeli smo ga v njegovem domačem Bovcu tik pred odhodom na Islandijo. Matej se tja odpravlja skupaj s hrvaškim smučarjem Ivico Kostelićem, alpinističnim inštruktorjem, plezalcem, turnim smučarjem in fotografom Janom Podgornikom in smučarjem ter snemalcem Miho Deisingerjem. Odpravo so poimenovali Skiing The Fire Ring, njen cilj pa je plezanje in smučanje iz dveh vulkanskih gora (Herdubreid in Askja), kjer ni smučal še nihče. Na odpravi si ne bodo pomagali z nikakršno zunanjo podporo ali oskrbo. Uporabljali bodo le javni prevoz, smuči in sani (pulke). Vsak bo za 14-dnevno odpravo tovoril približno 70 kg težko prtljago. “Dobro je, da je polovica od tega hrana, tako da nam bo vedno lažje,” je optimističen Matej, sicer lanskoletni zmagovalec tekme Red Bull Samo Gas in predvsem zvesti obiskovalec naših gora.

 

Matej, katera je tvoja najljubša gora v Sloveniji in zakaj?

Bavški Grintavec. Na njega sem posebno navezan, saj imamo vikend ob njegovem pogorju in imam ta teren že od nekdaj v malem prstu.

Kje najraje smučaš pozimi? 

V Julijskih Alpah in na Kaninu. Povsod v Julijcih mi je lepo, saj je veliko razčlenjenega terena, dosti sten in precej zahtevno. Zelo rad pa smučam tudi po progah na smučišču, saj izhajam iz tekmovalnega smučanja. Še vedno mi je velik užitek smučanje na progah, kjer lahko dosegaš hitrosti, ki jih pri freeride smučanju pač ne moreš.

Greš v gore raje z družbo ali sam?

Sam, izključno sam. Sam si izbereš, kam boš šel, kakšen tempo boš imel, če si premisliš, se lahko obrneš in ni potrebnega nobenega prilagajanja drugemu.

Kaj pa sedaj na odpravi, ko boste štirje?

V tem primeru je stvar popolnoma drugačna, saj gre za popolnoma neznan teren, ki ga nikoli nismo niti videli, kaj šele, da bi plezali in smučali po njem. Pri tem bo zelo pomembno medsebojno sodelovanje in podpora celotne ekipe. Plan, kdo bo kaj plezal in smučal bomo prilagajali sproti, ko bomo imeli več informacij o terenu in njegovi težavnosti ter ocenili nevarnosti, ki nam bodo pretile na sami gori.

Torej teh vulkanov, na katere se odpravljate, ni še nihče presmučal?

Naj jih ne bi.

Kako visoki pa so ti vulkani?

Okoli 1600m.

Si imel kakšne posebne kondicijske priprave za to odpravo?

Ne, saj sem že tako ves čas aktiven. Na leto imam več kot 100 hribovskih vzponov, plus smučanje in kolesarjenje, pa telovadnica…

Sigurno si rekorder v številu vzponov na Svinjak in Rombon?

(Smeh) Ja, največkrat sem res tam. Dejstvo je, da imam službo in ne morem med tednom hoditi po službi nekam dlje, zato sta mi Svinjak in Rombon, ker živim v Bovcu, najbolj priročna za trening. So pa redki vrhovih v Julijcih, na katerih še nisem stal. 

Kaj bo zate največji izziv pri tej odpravi? Tvoj največji strah morda? 

Strahov posebnih nimam. Vsak ve, kaj je njegova naloga na odpravi. Moja je, da plezam in smučam, na to sem osredotočen in to bom poskušal narediti.

Kako ti gre spanje v šotoru? Boš zdržal 14 dni oz. noči v njem?

Nimam sicer te prakse. A zdaj je na Islandiji med -10 in -15, največ do -20 stopinj Celzija. Ni to mraz, ki se ga ne da preživeti, tako da me to ne skrbi. Imam dobro spalko, super podlogo, čepke za ušesa tudi, da ne bom slišal vetra. Zavetrje bo, če ga ne bo, si ga bomo naredili, in to je to.

Kaj bo tvoj klasičen obrok na odpravi? 

Ekspedicijska hrana. Vse torej že pripravljeno, samo vliješ vodo. In pa ogromno energijskih tablic. Pri hrani je pomembno, da poskrbiš za dovolj tekočine s solmi in minerali. Če piješ samo vodo oz. prekuhan sneg, dehidriraš, ker ta nima v sebi mineralov. Zato so pomembni izotonični napitki. Kot je rekel Ivica, v civilizaciji razmišljaš o ogromno stvareh, na takšnih odpravah pa razmišljaš samo o ključnih življenjskih stvareh; kako se boš prebil čez pokrajino, kakšno bo vreme, kje boš spal in kaj boš jedel.

Zakaj to počneš?

V tem uživam, gre za posebno ljubezen. S hribi sem povezan že celo življenje, gore mi predstavljajo pobeg iz nore civilizacije v mir. Sem človek, ki je rad dosti sam s seboj. Zimski vzponi pa so mi bili od nekdaj najlepša stvar; ko obuješ dereze, vzameš cepine, splezaš na hrib in ga odsmučaš. Je dan sploh lahko še lepši?

Kakšen pomen daješ opremi za odpravo, kaj ti je najbolj pomembno pri izbiri?

Z opremo smo se kar dosti ukvarjali. Fjallraven nas bo oblekel od pet do glave. Kar se tiče samega smučanja pa potrebuješ: dva cepina, dobre dereze, smuči ter avtomate, v katere zaupaš in smučarske čevlje, katerih si vajen. Imel bom malo težji tovor, kar so moje smuči in smučarski čevlji kar težki, a imam raje malo več teže in opremo, kateri zaupam, kakor obratno. Zelo pomembno je tudi, da zaupaš spalki in veš, da boš v njej dobro spal in ne boš zmrzoval. Pomembna je podloga, na kateri se dobro počutiš, da te zjutraj ne boli hrbet. Pomembno je zaupati smučem, da bodo držale naklone, led in sneg, kakršen že bo. Pa avtomatom, da jih ne bo odpelo. Zbiramo si smuči, ki nimajo torzijskih zvinov, so bolj trde in držijo na takšnih terenih. So pa seveda takšne smuči težje, vendar se z njimi lažje smuča kot s kakšnimi ultralight smučmi. Najbolj mi je torej pomembno, da imam preverjeno opremo. Seveda greš lahko na takšno daljšo in težjo odpravo z novo jakno, hlačami, kapo, čelado, rokavicami, tudi palcami… A z novimi smučarskimi čevlji in smučmi nikakor ne.

Na takšni odpravi je še velik problem, kako sušiti premočene stvari na -15 stopinjah Celzija. Sušiš jih na sebi ali v spalkah. Bog ne daj, da se ti debele rokvice zmočijo, saj jih ne posušiš dokler ne prideš do civilizacije. Oprema mora biti dobra in kvalitetna. Tudi v manj kvalitetni opremi se da marsikaj narediti in preživeti, vendar ni bistvo, da gremo tja trpeti, ampak uživati. Z dobro opremo je vse to lažje.

Turno smučanje postaja vse bolj popularen šport. Tvoj nasvet tistim, ki želijo začeti?

Turno smučati (smeh). Turno smučanje je zelo lepa panoga, lahko pa je tudi zelo nevarna. K varnemu smučanju v gorah primore: izobraževanje okrog opreme, od lavinske opreme, turnosmučarske opreme, do izkušenj v gorah. Vemo, da je turno smučanje precej nevaren šport predvsem zaradi plazov, pa tudi zaradi brezen na pobočjih, kot je denimo Kanin. Pa zaradi različnih struktur snega, ledu in posledično zdrsov. Vsem bi svetoval, da se predvsem izobražujejo. Če so pripravljeni odšteti denar za smučarsko opremo, potem naj dajo še tistih nekaj eur za izobraževalne tečaje. Naj jih obnavljajo, naj vadijo reševanje z lavinsko opremo, ker to je nujno tako zaradi njih samih kot zaradi drugih, s katerimi smučajo. Pa tudi izkušeni gorniki bodo šli z njimi raje v hribe in jih peljali na kakšno turo, če bodo vedeli, da imajo neko znanje.

Pazite nase, ne pretiravajte, korak za korakom, čim več hribov prehoditi, presmučati; iz lažjih terenov proti težjim. Opazovati, gledati, delati snežne prereze, preverjati teren, stukture snega, naklone, razčlenenjosti, konec koncev tudi sončne orientacije terena oz. kako je orientiran teren glede na nebesno lego. Proti jugu sneg prej popusti, proti severu je bolj zamrznjeno, spihano… Ogromno je stvari, ki so pomemnbe in z izkušnjami ter znanjem je gibanje v gorah lahko res varno. Že tako ali tako je preveč nesreč (tudi tistih, ki imajo izkušnje). Hribi in gore imajo svoje zakonitosti, zato jim je potrebno dati veliko pozornosti. Na njih obstajajo objektivne in subjektivne nevarnosti, kar pomeni, da na te nevarnosti lahko vplivamo ali ne moremo vplivati. Pri tem je zelo pomembno, da izbiramo primerno opremo in se izobražujemo pri uporabi le te, kot tudi, da se izobražujemo glede nevarnosti, na katere nimamo vpliva. V zimskem času so to predvsem plazovi. Večkratna udeležba na plazovnih oz. lavinskih delavnicah je po mojem mnenju dobrodošla za vsakega bolj ali manj izkušenega freeriderja, turnega smučarja, gornika… Če povzamem: Dodobra se spoznajte z vsemi nevarnostmi in zakoni gibanja v gorah.

Več o islandski odpravi Skiing The Fire Ring pa si boste lahko ogledali v filmu, ki ga bodo fantje posneli tekom ekspedicije. Želimo jim veliko sreče in užitkov pri vzponih in spustih!