22.03.2023 Zima

Besedilo in fotografije: Anamarija Truden in Žiga Rojs

 

1. dan: Ljubljana → Lago d'Antorno → Tre Cime di Lavaredo → Lago di Misurina

Alarm zazvoni ob 3.00. Žiga si v kuhinji že dela kosmiče, ker brez zajtrka seveda ne gre na pot. Medtem Anamarija skrbi za zadnje priprave, zlaga stvari v nahrbtnike in vrečke znanega slovenskega diskonta. Kot ponavadi, imava več hrane kot opreme… (Žiga bi rekel: "Jaz imam rad izbiro"). Končno naloživa stvari v polota, ki ima za naju vedno premajhen prtljažnik. V upanju, da tokrat nisva ničesar pozabila, kreneva na pot proti Lago d'Antorno. Ko po štirih urah vožnje prispeva do izhodišča za prvo turo, naju pričaka sonce. V polni bojni opremi, s težkimi ruzaki in krpljami, se odpraviva proti Rifugio Auronzo. Pot se začne pri Chalet Lago d'Antorno in se zmerno vzpenja po snežni cesti, vse skupaj traja približno uro in pol. Od koče se pot nadaljuje v desno proti Rifugio Lavaredo, odprejo se lepi razgledi na okoliške vrhove in severno steno znamenitih Tre Cime. Od tu se pot lahko nadaljuje proti Rifugio Locatelli ali okrog Tre Cime, v kolikor so snežne razmere ugodne. Midva na žalost nisva imela te sreče, zato sva se po isti poti vrnila do Rifugio Auronzo. Pot nama je vzela okrog eno uro. Koča je bila na najino žalost zaprta, sva pa našla zimsko sobo, kjer sva si na gorilniku privoščila (kljub očitajočim pogledom Italijanov) instant pašto. Po okrepčilu sva jo optimistično mahnila na drugo stran in poskušala poiskati pot okrog Tre Cime, ampak je bila zaplazena. Ker pašta seveda ni držala dolgo, sva se vrnila do bivaka in v zavetrju zmazala še vsak en sendvič ter se odločila, da počakava do zahoda in se povzpneva še na nezahtevno razgledno točko Cadini di Misurina. Če v poletnem času tukaj mrgoli turistov, sva bila tokrat praktično sama. Okrog pol osmih sva bila ponovno pri avtu in se odpeljala do hotela pri Lago di Misurina (tokrat sva se odločila, da v nasprotju z zadnjič spanje v avtu zamenjava za topel tuš in posteljo primerne velikosti). Za energijo prihodnjega dne, sva zmazala še eno instant pašto in padla v posteljo. 

 

 

Rifugio Lavaredo

 

2. dan: Ponte de Ru Curto→  Val di Formin→ Croda di Lago→ Ponte de Ru Curto

Zjutraj se ponovno zbudiva v meglo, zato opustiva misli o sončnem vzhodu. Po obilnem zajtrku se odločiva, da je danes dan za eno "lažjo turco" in se odpraviva proti izhodišču Ponte de Ru Curto. Sprva lahkotna pot se zmerno vzpenja in po slabi uri hoje pripelje do razpotja. Mahneva jo desno v smeri Val di Formin. Sneg je mehak in krplje nama pridejo tokrat še kako prav. Po uri hoje, se pot začne strmo vzpenjati in zahteva kar nekaj koncentracije in mirnih misli, tudi sledljivost je bila slaba. Hitro ugotoviva, da sva podcenila dolžino in zahtevnost ture. Večkrat se ustaviva in na uri oziroma telefonu preveriva lokacijo ter slediva opisu v vodniku. Po napornem vzponu, se končno prikrpljava do velikanske "snežne planote", ki ponuja čudovite razglede na vse strani. Po nekaj minutah hoje po ravnem, naju le še krajše, a strmo pobočje loči od Forcelle de Formin na višini 2462m. Narediva nekaj slik in jo hitro mahneva navzdol proti najinemu cilju Croda di Lago, ki je še vedno kar nekaj kilometrov stran. Uživava v razgledih in samoti, saj na celotni poti ne srečava nikogar. Po kratkem spustu prideva v dolino in nadaljujeva proti Forcella Ambrizzola. Pot se nama že malo vleče, saj je zahtevnejša in daljša kot sva pričakovala pa tudi postajava že pošteno lačna. Po kratkem vzponu prispeva na še zadnjo razgledno točko- Forcella Ambrizzola (2277m). Zagledava cilj in nezahteven spust ter takoj postaneva boljše volje pa tudi po kratkem sneženju se na drugi strani pokaže sonce. Pri Rifugio Croda di Lago si vzameva čas in skuhava, kaj drugega kot, pašto. Žiga si privošči še konzervo čili con carne (ki jo vlači s sabo še od lanskih Dolomitov). Sita in vesela se hitro odpraviva proti avtu, preden naju ujame tema. Vse skupaj sva tako nabrala 900 višinskih metrov in okrog 16 km. Kreneva proti hotelu in si celo privoščiva večerjo, a ker sva že v Italiji, seveda pašto.

 

Croda di Lago

Razgled iz Forcella de Formin, 2464m

3. dan: Bai de Dones → Rifugio Cinque Torri → Riffugio Scoiatolli → Bai de Dones in Rifugio Lagazuoi

Dan pričneva z močnim zajtrkom v hotelu, kjer preizkusiva ves asortima, Žiga pa si s seboj vzame še zapakirane grisine. Odpeljeva se do izhodišča ter parkirava pred smučiščem. Nadeneva si krplje in se odpraviva na pot. Hitro švigava mimo nadobudnih Italijanov, ki se brez derezic ali krpelj lovijo na ledeni podlagi. Kmalu sva spet sama in uživava v soncu ter razgledih, ki se odprejo po izstopu iz gozda na Cinque Torri, Val di Formin, Antelao in ostale tritisočake. Po nekaj težavah najdeva pot okrog znamenitih petih stolpov. Ravno v času kosila prispeva do Rifugio Scoiatolli. Na najino veliko žalost tokrat instant pašta odpade, zaradi močnega vetra. Si pa privoščiva jabolčni štrudelj in se pogrejeva v koči. Cilj poti je sicer Rifugio Averau, ampak se zaradi vetra in stiske s časom odločiva, da se vrneva nazaj do avta. Po slabi uri in pol hoje, postaneva ponovno lačna in si kar na parkingu v zavetrju privoščiva kosilo. Na meniju je seveda pašta, tokrat z dodatkom tune in parmezana. Najin zadnji cilj je nočitev v Rifugio Lagazuoi na 2752m, zato se okrog tretje ure odpraviva proti prakirišču pod gondolo. Po namestitvi v koči, ki je bila polna smučarjev in fotografov, počakava na zahod. Žiga nato, kot pravi študent, zunaj na mrazu vžge gorilnik in poje vseh 840g konzerve jote, ki jo nosi s seboj na skoraj vsak izlet že od lani. Zjutraj se zbudiva zgodaj še za sončni vzhod in se po enournem slikanju v mrazu, že veseliva zajtrka. Z nizkimi pričakovanji, naju preseneti polna miza pekovskih izdelkov, salam, sirov in kosmičev. Pri polnjenju krožnikov, naju zmoti oskrbnik, ki naju vpraša ali bi želela tudi vmešana jajčka. Po oblinem zajtrku sledi povratek z gondolo v dolino in domov v Ljubljano.

 

Rifugio Scoiatolli

Krpljanje v Dolomitih bi priporočala za vsakogar z nekaj hribovske kondicije, cilje pa si izberite glede na izkušnje in poznavanje snežnih razmer. Za planiranje poti sva si pomagala z vodničkom: Ski touring and snowshoeing in the Dolomites, James Rushforth, založba Cicerone. Krplje pa sva si sposodila v Iglu Športu, sedaj pa resno razmišljava o nakupu.