12.08.2022 Poletje Pomlad Jesen Zima

Tekst: Matija Volontar (alpinist)

Alpinistični vzpon, pa naj bo to poleti ali pozimi, je običajno zelo dolgotrajna aktivnost. Alpinisti tako porabimo kar nekaj energije, da se učinkovito premikamo po terenu. Ta članek ne bo govoril o tem, koliko kalorij porabi alpinist pri svoji dejavnosti in kaj je najbolje zaužiti ob določenih primerih, pač pa o tem, kaj se je do zdaj najbolje obneslo pri meni.

Enodnevni vzponi v letnih razmerah

Enodnevni vzponi v letnih razmerah so najbolj »blaga« oblika alpinizma. V takih okoliščinah naveza dveh običajno pleza z enim majhnim nahrbtnikom, da se lahko premika kar se da hitro. Seveda en nahrbtnik pomeni, da prostora nimamo neomejeno in to moramo upoštevati tudi pri hrani in pijači. Sam za enodnevni letni vzpon vzamem s seboj od 0,5 do 1,5 litra tekočine, odvisno od vročine, dolžine in težavnosti vzpona. Poleg tekočine k prehranjevanju spada tudi sendvič, ki poleg ostalih sestavin obvezno vsebuje nekaj zelenjave. V nahrbtniku imam vedno tudi od 2 do 4 čokoladne ploščice, ki služijo kot dodatek k energiji in en energijski gel za primere, kjer se tura nepričakovano podaljša, teren pa od mene zahteva popolno zbranost. 

Enodnevni vzponi v zimskih razmerah

Enodnevni vzponi v zimskih razmerah so, kar se tiče prehranjevanja, identični letnim – z izjemo čutarice. Pri letnih vzponih običajno uporabim plastično plastenko, ki je sigurno najboljša izbira, kar se tiče teže. Pozimi je lahko zelo mrzlo, zato kljub teži izberem čutaro, ki tekočino obdrži toplo dalj časa. Odličen primer je ta čutara, ki obdrži tekočino toplo tudi do 12 ur.

Večdnevne ture v poletnih razmerah

Načrtovanje prehranjevanja za večdnevno turo je precej bolj zapleteno kot za enodnevni vzpon. Obroke moramo skrbno načrtovati, da nahrbtnik ni preveč poln in da nismo lačni. Večdnevne ture poleti so lahko precej težje izvedljive kot pozimi. Glavni razlog za to je dostop do vode. Ob običajnem poletju sneg izgine s polic in iz grap v stenah, tako vode ne moremo pridobiti med vzponom, kar pomeni, da jo moramo tovoriti s seboj. Za potrebe predvidevanja je dobro, če lahko steno nekaj časa opazujemo iz doline v dnevni svetlobi. Tako lahko lažje načrtujemo naš zadan vzpon. Prisotnost snega v steni v letnih razmerah običajno narekuje ali s seboj vzamemo gorilnik ali ne. Poleti namreč več dni brez večjih težav lahko preživimo z nekaj več sendviči in oreščki.

Večdnevne ture v zimskih razmerah

Pri večdnevnem vzponu v zimskih razmerah imamo gorilnik vedno s seboj, saj je običajno snega na pretek. Poleg tega je pozimi zares pomembno, da vsaj enkrat na dan jemo toplo hrano. V ta namen s seboj nosim dehidrirano hrano, ki se z nekaj decilitri vrele vode spremeni v topel obrok. Kot alternativo pripravljene dehidrirane hrane uporabljam polento ali pire krompir skuhan v goveji juhi iz vrečke. Zraven večkrat dodam še tuno. Na ta način se nasitimo, hkrati pa telesa ne obremenjujemo s prebavo. Pripravljena dehidrirana hrana se mi zdi boljša izbira zaradi teže in prostora, ki ga zasede v nahrbtniku, seveda pa je to dražja izbira.

Zavedati se je potrebno, da je prehranjevanje v hribih večkrat precej skromno. Zato je pomembno, da jemo dobro in zadosti pred in po turi. Prav tako lahko omenim, da je prehranjevanje med plezanjem pomemben dejavnik k naši telesni učinkovitosti. Jesti je potrebno začeti zgodaj na turi, takrat ko še nismo lačni. Nato skozi celotno aktivnost počasi in v majhnih količinah dodajamo »gorivo«. Enako moramo ravnati z uživanjem priboljškov. Če že v začetku ture vnesemo preveč sladkorja, bo energija trajala precej manj časa, nato pa rapidno usahnila. Že grižljaj čokoladne ploščice je dovolj za enkraten vnos. Mogoče je najbolj pomembno sporočilo tega članka to, da moramo prehrano skrbno načrtovati in med turo vnose razporejati tako, da lahko po koncu pri avtu pojemo še zadnje ostanke. Na vrhu smo šele na pol poti!