Julius Kugy: Hribovstvo ni šport, ampak srčna zadeva
Tekst: Ana Vehovar
Kugy je bil mož, ki je konec 19. in v začetku 20. stoletja v Julijskih Alpah opravil izjemno delo; gorniške podvige, ki nam bodo večno v navdih, napisal pa je tudi sedem čudovitih pisnih del, ki so nastala v stiku z gorami. Rodil se je leta 1858 v Gorici in umrl leta 1944 v Trstu. Leta 1953 so mu v njegovi ljubi Trenti postavili veličasten spomenik kiparja Jakoba Savinška, ki strmi preko Soče tja proti Jalovcu.
Bil je klasični alpinst, ki je hodil in plezal po gorah v spremstvu svojih zvestih vodnikov. V Kugijevih časih je bil vsak vzpon v Julijcih dogodek. Mnogo večje razdalje kot danes, pa pomanjkanje komunikacij in koč, dobrih zemljevidov, opreme… Pa vendar lahko ob prebiranju njegovih del opazimo, da je doživljal gore tako močno in globoko kot nihče drug.
Že zelo zgodaj ga je nekaj vleklo proti bajnim vrhovom.
“Dokler ni bila speljana gorenjska železnica, smo se z vozom vozili iz Ljubljane na Gorenjsko. V Kranjski Gori smo se nekoč ustavili čez poldne. Odšli smo v Pišnico. Vse je bilo okopano v beli luči. Dejali so mi, da je za gorami Trenta. In moje želje so hitele v višave širokih vrat Vršiča in zazrle med visokimi gorami, v odblesku romantike in poezije, globoko doli, bajno Trento. Poln spoštovanja sem stal pred Prisojnikom in Razorom.”
O gorah mu je sprva pripovedoval oče, sicer premožni veletrgovec iz Trsta, in ga navdihnil. “Gori je zrak tako oster in čist, sonce tako svetlo, trava je kratka in gosta, cvetje veliko in pisano, in povsod izdihavajo tla opojen vonj. Le malo sem slišal o lepoti sončnega vzhoda, o čredah na planinah, o življenju pastirjev, gamsih, divjih lovcih; dalje o samoti in miru ter o širnem razgledu po deželi. Taka je bila prva setev. Vzcvetela je v mojem srcu, vam naproti, ve bajne gore.”
Foto: Božo Bradaškja
A njegova ljubezen takrat ni bila običajna, tudi poročil se ni nikoli. “Takrat sem bil s svojim hrepenenjem do gora osamljen, nikdo me ni razumel. Bili so pač drugi časi. Če sem pozneje videl mladeniča, ki je želel, upal in sanjal, a ni prav mogel, tedaj sem pristopil ter mu ponudil roko: Pojdi z menoj, glej, tam so gore!”
V njegovih časih je bil vzpon na Triglav redka tura. V letu 1871 je mladi Julius prvič stopil na Triglav. “Višji od vsega, svetal in vabeč v vsem svojem kraljevskem dostojanstvu. Kako ga je pozdravljalo moje srce! V prvem žlebu nad grebenom so bili zagozdeni leseni klini. To je bilo vse, kar je imel Triglav tisti čas umetnih naprav. Greben je bil ostrejši od današnjega…”
Nato se je začelo in vzponom ni bilo konca. Leta 1877 je bil prvič na Kanjavcu, 1880 na Škrlatici (Suhi plaz) iz Vrat, kamor se nato povzpel 14-krat ali 15-krat iz različnih smeri. 1881 je odkril pristop na Triglav s trentske strani po “Kugyjevi smeri” in prav tako na Bavški Grintovec. 1882 je obkrožil Triglavov vrh po “Kugyjevi polici” in stopil iz Trente na Jalovec. Leto 1885 mu je prineslo zapleteni vzpon na Razor s severa, pa Mali Mangart, Pelc, Kanin s severa, Špik Hude Police, ves greben Muzcev… Vsaj 50 prvenstvenih vzponov prve vrste, pa še ne vemo vseh, saj jih tudi sam ni nikdar štel. Morda omenimo še tuje, kot so: Monte Rosa, Matterhorn, Mt. Blanc, Gran Paradiso, Monte Viso… Sicer pa so bile statistike njegovemu širokemu duhu postranska stvar. Njegov edini cilj je bilo nemoteno uživanje lepote gora. “Poslušaš, a slišiš le utripe lastnega srca. To je kraj, kjer si lahko sam s seboj,”je zapisal. Beseda “gorski šport” ga je vedno malce bolela. “Ne iščimo v gori terišča za plezanje, iščimo njeno dušo,” je dejal.
Poetično ni doživljal le gorske narave, pač pa tudi sam vzpon.
“Da prideš čez težak previs, je fizično dovolj, da si dober telovadec. Da pa vzpon tudi doživiš, zato je potrebno mnogo več: imeti moraš žilico ustvarjalca lepega, žilico umetnika.”
Kako pa je bilo z opremo v njegovem času? Zapisal je naslednje:
“Pripomočke sodobnega hribovca sem spoznal šele pozneje. Plezalniki so mi bili neznani. Na strmih plateh smo sezuli čevlje in nogavice. Tudi pregibljivih derez nisem poznal, nosil sem običajne drvarske žabice, ki sem jih po navadi Trentarjev rabil tudi v pečeh. Bivakirali smo brez odej, sviter mi je bil dolgo neznan luksuz. Pokrili smo se z jopičem in greli ob ognju, če je bilo ruševje v bližini. A tudi noči brez ognja ni manjkalo, tedaj so nam zjutraj šklepetali zobje, da smo si komaj dopovedali najnavadnejše stvari. Kuhalniki, samovarji, jedilno orodje, čutare in druge lepe pločevinaste in aluminjaste posode z najrazličnejšo vsebino, ki tiče danes v oprtniku hribovca, so se pojavile šele pozneje. Mi smo bili kaj lahko natovorjeni. Cepin, vrv, dereze, v mršavem oprtniku kruh, slanina in sir. Včasih tudi le zajeten otep rumene polente, ki si jo zavil v čisto ruto. Pijača – snežnica. Čudno, in vendar sem bolje hodil kakor danes, ko vlačijo z menoj vse dobrote moderne gorske dobe.”
Vse svoje prvenstvene vzpone po naših gorah je opravil varno, čeprav s popolnoma skromno opremo. “Prej ko bi mislil, sem prišel do spoznanja, da mora hribovec v gorah živeti – ne umreti. In pa, da smrt v gorah ni vedno junaštvo, temveč čestokrat velika neumnost.”
“Na Dobraču sem spoznal, da gore nimajo usmiljenja s šibkimi in slabo opremljenimi hribovci. Popravil sem svoje napake ter moledoval materi za hribovsko opremo, predvsem za okovance. Dobil sem vse. In čeprav je bila moja mati velika nasprotnica hribovstva, mi je vendarle spletla najlepše zelene dokolenke. Ni li to veliko nasprotje? Seveda je, a taka je lahko le mati!”
Na goro pa ni nikoli hitel, niti ni hitel iz nje. Želel si jo je popolnoma spoznati. “Ljubil sem gore in vedno znova sem se vračal k njim. Tega nisem delal skokoma. Ne, če sem preplezal goro, tedaj sem obstal v njenem zajetju, potikal sem se v njeni soseski, ko da sem nekaj izgubil ali pozabil. Navdajala me je vroča želja, da si od vseh strani ogledam in spoznam goro, s katero sem se trenutno pečal. In gora mi je postala mogočna osebnost, ki me je tem bolj priklenila k sebi, čim globlje in jasneje se mi je posrečilo spoznati njeno bit ter razumeti nje pomen. “
Morda ste v njegovih zapisih začutili delček duše gorskega poeta. Naš namen je, da vam morda Kugy pomaga pri tem, da na poti v hribe še bolj začutite naravo, goro samo in tudi samega sebe. Kot je dejal Kugy, hribovstvo ni šport, ampak je srčna zadeva. “Sledil sem ji ko klicu iz dalje. Moral sem. K tem nimam ničesar pripomniti. Gore me še kličejo. Bedeč in v sanjah, polnih hrepenenja, slišim ta klic.”
Vir: Dr. Julius Kugy, Iz mojega življenja v gorah in Pisma (Ob odkritju spomenika Kugy, France Avčin)
Primerjaj izdelke
