MOŽICLJI: Ali so smiselni?
Tekst: Ana Vehovar
V zadnjih letih je postal pravi trend, da ljudje postavljajo možiclje oz. kamnite skulpture. Postavljanje kamnov ima dolgo zgodovino, ki je verjetno stara toliko kot človek. Poglejmo si, zakaj so se možiclji nekoč uporabljali, zakaj se jih postavlja še danes in predvsem zakaj jih ne bi smeli postavljati samo za okras.
Prvič sem opazila morje možicljev pred nekaj leti ob cesti na Vršič. Niso se mi zdeli problematični, saj so bili na mestu, kjer morda nikogar ne motijo. V lanskem letu pa se je podobno morje možicljev pričelo pojavljajti skorajda povsod ob rekah, potokih, ob morju, v soteskah... Denimo ob poti na Martuljške slapove, pa ob reki Soči itd. Turisti so denimo med poletno sezono v Čezsoči ob Soči, kjer je bila običajno plaža, postavili nešteto možicljev. Če vprašaš kakšnega domačina, ti bo povedal, da so se ravno na tem mestu običajno kopali oz. posedali in poležavali. Zdaj to ni bilo več mogoče, saj so turisti tam neutrudljivo postavljali možiclje enega ob drugem in jih fotografirali. Verjetno zato, ker dobro izgledajo na Instagramu. Ob tem se poraja vprašanje: “Zakaj si nekdo želi priti na obisk v neokrnjeno naravo, nato pa želi spremeniti njen izgled po svoji (zamejeni) pameti?” To za naju s fantom ni imelo smisla, zato sva jih nekaj podrla. Naj se kamni vrnejo na tla in naj prostor izgleda tak, kot je bil pred turistično sezono. Nenazadnje pa je to tudi nevarno za otroke in pse, saj se lahko visoka kamnita skulptura zlahka zruši na njih. Ko sva jih nekaj podrla, je turistka v angleščini pričela kričati: “Zakaj to počneta? Nehajta!” Kakor da uničujeva naravo. Kakor da gre za nezaslišan vandalizem. Še sama sem podvomila, morda pa res ne ravnam prav? Vendar mi živimo tukaj celo leto in si želimo, da Soča in njena brežina ostane vsaj približno naravno. Mar ni človek že tako ali tako dovolj uničil? Nato se oglasi še nekaj turistov v bližini: “Stop, nehajata!” In pričnejo v hipu postavljati nove in nove stolpiče. Dobro, jih bomo pač podrli, ko ne bo gruče turistov oz. bo za to slej kot prej poskrbela Soča ob prvem močnejšem deževju. Nato sem pričela malo bolj razmišljati in opazovati ta nov trend v naravi in hribih. Wikipedija pravi, da gre za posebno umetnost. Vendar tudi naravovarstveniki v ZDA opozarjajo ljudi, naj ne postavljajo kamnih skulptur v divjini. V nacionalnih parkih v ZDA je to celo prepovedano. Ko premaknemo kamen, lahko majhne živalice izgubijo svoj habitat. Strokovnjaki celo opozarjajo, da lahko prekomerno postavljanje možicljev pripelje do izumrtja določenih živih bitji na tistem področju.
Kaj je prvotni namen možicljev v hribih?
S skulpturami iz kamnov oz. z možiclji so včasih, ko še ni bilo markacij, označevali planinske poti. Kot kažipote so jih uporabljale že stare kulture in jih lahko najdemo na keltskih ali indijanskih področjih, v mongolski stepi, v Tibetu, Andih... Postavili so jih tudi na mesta, kjer so pokopali pokojnika. Predvsem v visokogorju ali na brezpotjih, planinci še vedno s kamnitimi kažipoti označujejo poti. Ko tavaš po brezpotju ali iščeš določeno smer, ti dobro postavljen možic lahko neizmerno pomaga, da ne zgrešiš poti. Takrat si nekomu, ki ga je skrbno postavil, izredno hvaležen. Ko ga nekdo postavi “kar tako”, pa te lahko zavede.
Tudi smučarski vodnik Bine Žalohar opozarja na nesmislenost tovrstnega početja: “Možiclje ponavadi srečam na mestih, kjer niso potrebni. Na brezpotjih in iztopih iz smeri pa jih včasih primanjkuje. Če se gremo turizem in prodajamo neokrnjenost narave, potem sem mnenja, da se v naravo čim manj posega, še posebej z nepotrebnim kičem.”
Postavlja pa se jih tudi na vrhovih. Tam imajo povsem drug pomen. Možiclja na Jalovcu omenja že dr. Julius Kugy v knjigi Iz mojega življenja v gorah. Na Jalovec se je prvič povzpel leta 1877. Julius je gojil poseben odnos do gora, pa tudi do tovrstnih skulptur. Zanj je bil to sveti predmet z globljim pomenom:
“Na zračnem vrhu je stal mali možic z drogom. Hribovcu je temenski možic poosebljen vrh in zmaga. Zgradimo ga na samotnih višavah, večkrat na najbolj omejenem prostoru, kot droben spomenik naše sreče, kot zastavek svoje ljubezni, kot znak, pozdrav – del samega sebe. Tu vztraja leta in leta, sam, zavit v megle, v besnenju viharjev, ogrožen od strel, napol zadušen od snežnih bremen, ko dober vojak na težavni in nevarni straži. Ob lepem vremenu se veseli v modrini in blaženo zre v deželo. Celo peti sem slišal nekoč možica. Naše misli ga večkrat obiščejo. K njemu se zatečemo po utrudljivem delu, v stiskah težkih ur in v od skrbi prežetih nočeh. Tudi njemu ni lahko, in marsikaj se moremo naučiti od njega. Tolaži nas in vedri...”
Vendar o takšnem odnosu do kamnitih skulptur danes težko govorimo. Kugyjev zapis nam lahko služi le kot opomnik, da so naši predniki počeli stvari z namenom. In če že postavimo možiclja, naj bo to z nekim smislom – predvsem zato, da nekomu pomagamo najti pot. Sicer pa že tako ali tako dovolj posegamo v naravo. V hribe ali ob reke hodimo zato, da se odmaknemo od civilizacije in ne zato, da tam opazujemo človeške sledi. Številni možiclji brez pomena nas morda opominjajo na človeški ego, ki ne razmišlja prav široko. Mar ni narava že dovolj lepa sama po sebi?
Primerjaj izdelke
