16.04.2018

Tekst: Matija Volontar

S Klaričem se utrujena in totalno premočena vračava v dolino Krme iz podviga v Velikem Draškem vrhu. Kot običajno je sestop izgledal tako, da hodiš kolikor se da hitro, gledaš v tla in ne razmišljaš kako bi bilo dobro, če bi bil že pri avtu. Takrat sem bil pri sestopu malo hitrejši od Klariča, zato se usedem na korenino sredi poti in čakam, da me dohiti. Že slišim kamenje, ki leti izpod njegovih korakov, nakar se šumenje umiri. Ozrem se nazaj in vidim soplezalca nekaj 100m višje na poti. Resno gleda navzgor in zavpije: »Ej, prit sm, poglej to«.

Nerad se spravim pokonci in se odpravim nazaj v hrib proti njemu. V stegnih me že pošteno žge, ko ga dosežem. Prepričan sem bil, da me vleče za nos in da sem brez potrebe hodil nazaj v hrib. S prstom pokaže na oddaljeno steno, ki si jo je ogledoval že par minut. Ozrem se v rumeno 500m visoko ploščo, ki sem jo takrat prvič videl. Takoj pozabim na vse bolečine, ko je že tekla beseda o možnih linijah. Steno slikam in sestop teče naprej. Od takrat naprej pri hoji s hriba več ne hitim.

Po kar nekaj podvigih v vmesnem času pa tista rumena plošča nikoli ni zapustila moje glave. Spomnim se, da sva s Klaričem večkrat razmišljala o njej in enkrat tudi vrisala potencialno novo linijo. Takrat niti nisem vedel kako se hrib imenuje. Konec poletja se je le pokazalo časovno okno, primerno za prvenstveno v neznanem hribu. Hitro ugotovim, da je to Teme in da je v njem že splezana Medvoška smer. Oblikujeva načrt in se zapodiva v dvo-urni dostop po popolnem brezpotju do pod stene. Brez večjih težav splezava linijo, za katero sva oba mislila da je nova. Poimenujeva jo Pajek. Plezanje je bilo do največ šeste stopnje, tako da sva bila čez v dobrih petih urah.

Čez nekaj časa me kontaktira prijazen gospod v poznih sedemdesetih letih po imenu Janez Grilj. Pravi, da je prebral mojo objavo o vzponu v Planinskem vestniku, in da je tudi on plezal v tistem delu stene pred štiridesetimi leti. Takoj pristanem na sestanek. Nisem vedel kaj pričakovati in sem se kar malo s strahom približal lokalu za Bežigradom, kjer sva se dogovorila. Vstopim, lokal je bil skoraj prazen. Na sredini pa sedi bel mož s kozarcem rdečega vina v roki. Takoj me opazi in že mi ponudi roko. Beseda teče o splezani smeri. Pove, da sta s Šraufom to splezala že pred časom in opiše vsak detajl plezanja, kako je nosil v nahrbtniku repo, pri tem pa mi kaže tudi sliko Šraufa sredi odprte stene brez čelade.

Vriševa obe liniji in takoj opaziva, da potekata po večini enako. Sam takoj rečem, da se smeri odpovedujem in da bom popravil objavo na spletu. Možakar me strogo zavrne in predlaga: »Kaj pa če bi smer poimenovali po Šraufu? On še nima spominske smeri in mislim, da je čas, da se to spremeni. Kot avtorji pa se bomo podpisali vsi štirje. Kaj praviš?« Nekako sem ob njegovi ponudbi ostal brez besed. »Seveda, v čast mi bo!«, odgovorim. Z Janezom napiševa zapisnik o dogajanju v lokalu. Ponudim, da piševa na računalnik, pa se s tem ni strinjal. Možak je sam lastnoročno napisal dve kopiji zapisnika na A4 format, na katera sva se oba, kot predstavnika navez, podpisala.

Zgodba moje prve prvenstvene smeri v Temenu je bila tako zaključena. Izredno sem zadovoljen z razpletom istočasno pa razmišljam, kaj bi bilo, če takrat ne bi opazila tiste velike rumene plošče nad dolino Krme.