Sem prestar(a) za pohodništvo?
Nekoč je Američanka spoznala starejšo žensko v odročni majevski vasici in jo vprašala, koliko je stara. Gospa je dvignila obrvi: »Koliko sem... kaj?« Pogledala je svojega sina, če je pravilno slišala vprašanje, saj ni dobro govorila špansko. A ji je potrdil, da je razumela pravilno. Skomignila je z rameni: »Takšnih stvari pa res ne vem!«
Tekst: Ana Vehovar
Američanka je tako ugotovila, da v tisti izolirani majevski vasici nihče ni natančno poznal svoje starosti oz. mu za to ni bilo mar. V naši družbi pa smo precej bolj obremenjeni s to številko.
Zadnje čase me v hribih najbolj inspirirajo prav starejši ljudje. Tisti, ki v zrelih letih zajemajo življenje s polno žlico. Tisti, ki se ob upokojitvi ne odločijo, da je z življenem sedaj skorajda že konec, pač pa jim upokojitev predstavlja več časa za stvari, ki so jih celo življenje zaradi vseh obveznosti potiskali na stranski tir.
Med vikendom smo se s planinskim društvom odpravili na Kok in Lepi Vršič (zelo razgledna vrhova čez mejo – priporočam). Najstarejša planinka je štela že več kot 70 pomladi. Sama jih imam 28. Gospa je z derezami in cepinom ves čas hodila pred menoj in komaj sem jo dohajala. Dva vrhova njej in njenim malce mlajšim rojakinjam nista bila dovolj, zato smo skočili še na tretjega. Jaz, najmlajša, sem bila verjetno najmanj navdušena nad to idejo. Se te gospe res ne morejo ustaviti? A na vrhu tretjega vršaca se je več kot izplačalo. Starejši že vedo…
Telo ima z leti seveda svoje omejitve, ki jih je potrebno upoštevati. A vendar biti starejši ne pomeni nujno biti ves čas doma, zagrenjen, bolan in nemočen.
Pred časom sem tudi srečala 74-letno gospo, ki mi je govorila, kako je bila nedavno na Prehodavcih, na Doliču, pa na Triglavskih jezerih, in dejala:
“Zame so sedaj najlepša leta. Danes hodim bolj počasi, a še vedno pridem skorajda povsod. Letos sem bila na Triglavskih jezerih in se bosa sprehajala okoli jezera. Nikoli poprej nisem opazila takih lepot; toliko kamenčkov, toliko rožic, kot jih opazim sedaj. Ko smo bili mladi, sploh nismo dobro opazili, kje smo. Samo dirjali smo na hrib in nato v dolino. Danes imam čas in zares uživam v vsakem trenutku.”
Poglejte si, katere pohodne palice so trenutno v akciji
Vsi tisti, ki poznate gospo Tonko, oskrbnico Tonkine koče na Vršiču, boste zagotovo razumeli, zakaj nam je lahko tudi ona en velik navdih. Pri 71. letih je odtekla svoj 34. maraton, še vedno veliko potuje in raziskuje svet. Za siol-ov intervju je dejala, da nikoli ni slabe volje. “Vem, da je to težko verjeti, podobno kot mi nihče ne verjame, da me pri mojih letih nič ne boli. Res me ne, ne lažem.” Za Gorenjski glas pa je poudarila, kako pomembna je aktivnost oz. kondicija. “Največkrat se ženske kar zasedijo, pazijo vnuke, delajo doma, kuhajo in pospravljajo. Lepo, to delamo vsi, ampak tudi zase je treba nekaj narediti, za svojo dušo.”
Naj nam bodo takšne “korenine” vsem v navdih. Mladim, da ne tarnamo ob vsaki težavi(ci), starejšim pa, da nikoli ni prepozno za nove izzive… in predvsem, da nikoli ni prepozno za življenje!
Hoja je najbolj naravno gibanje, ki poleg pozitivnega vpliva na fizično zdravje, tudi zmanjšuje možnost depresije in osamljenosti. Raziskovanje narave pa življenju daje smisel. Ostanite večno mladi po srcu, vzemite svoj nahrbtnik in nikoli ne prenehajte raziskovati.
Tudi vas navdihujejo starejši planinci? Koliko je star najstarejši planinec ali planinka, ki ga poznate?
Primerjaj izdelke
