Reinhold Messner: “Življenje je nekaj vredno le, če ga zajemaš z veliko žlico.”
Tekst: Ana Vehovar
Zase pravi, da je odraščal in živel v hribovski sekti, običajne najstniške stvari ga niso zanimale. Niti dekleta ne. “Greva na sladoled?” “To vprašanje mi je bilo neznosno. Pogovarjati se, popiti skupaj steklenico vina, se skupaj povzpeti na hrib, to da, ne pa iti na sladoled. Zapravljanje časa mi je skrajo zoprno. Jaz počnem nekaj strastno ali pa sploh ne, ” odgovarja v pogovoru z novinarjem Thomasom Hüetlinom.
Ob sestopu z Nanga Parbata je izgubil brata. Prvi (skupaj s Petrom Habelerjem) je brez dodatnega kisika prišel na vrh Everesta, to potrdil s solovzponom s severa, prvi na svetu preplezal vseh štirinajst osemtisočakov, pisal knjige, se spustil v politiko, kupil in obnovil grad, odpiral muzeje... Njegovo življenje je polno zgodb, dogodivščin in lekcij. V njegovi avtobiografiji Življenje na skrajnih mejah smo poiskali nekaj njegovih zanimivih misli.
O bistvu alpinizma
Bistvo alpinizma je pustolovščina in iskanje skranjih meja bivanja.
O svojih željah
Hotel sem postati pustolovec. Cigan. Vedno sem hotel v poslednja področja divjine. Kamor drugi ne morajo kar tako. Plezati po skalnatih stenah, se potikati po okolici, iti v divjino… Sledil sem človeški naravi, hotel sem biti bliže naravi kot drugi.
O tem, kaj je prava pustolovščina
Pravo pustolovščino doživim šele takrat, ko mi ni znano, kako se bo zadeva iztekla.
O porazih
Moj največji poraz je smrt brata na Nanaga Parbatu 1970.
O lekcijah
Ugotovil sem, da je življenje omejeno in nekaj vredno le, če ga zajemaš z veliko žlico in se ga naužiješ. Veliko polneje sem živel po tej tragediji, v kateri sem skoraj umrl.
O najpomembnejši odločitvi v življenju
Odločitev, da bom živel v skladu s svojimi željami, predstavami in sanjami, ne v skladu z željami, predstavami in sanjami mojih staršev, učiteljev ali bratov. Nisem se pustil prisiliti k življenju poštenega državljana.
O strahu
Ljudje potrebujemo toplino, trdna tla pod nogami, svetlobo, da preživimo. Če katere od teh prvin ni, se pojavi strah.
O živalskem instinktu
V smrtni nevarnosti postanem napadalen kot divja žival. Moje oči se razširijo in telo proizvaja energijo, pogum, srd. Samodejno se tvorijo neverjetno količine adrenalina. Neke vrste pomoč pri preživetju. Brez teh instinktov bi bil skupaj z vrsto mojih sopotnikov z ekstremnih tur danes mrtev.
O avtentičnosti
Zato, da bi bil priznan in ljubljen, se nočem pretvarjati. Se ves čas smehljati. Nikogaršnja vlačuga nisem, sploh pa ne novinarska. Tega ne zmorem. Hočem biti ljubljen, da, toda tak, kot sem. Ne pa tak, kot bi me radi imeli drugi. “Biti to, kar sem” je bistveno.
O ljudeh v gorah
Moral bi zgolj navdušeno pripovedovati o božji bližini na vrhu, o idealizmu, o odličnem tovarištvu; o gornikih, ki so nekaj boljšega; o zvestobi vse do smrti in o vsem, kar še spada v takšno kičasto gorsko podobo. Življenje mi je pokazalo nekaj drugega. Drugačen svet, drugačno človeško naravo. Privedlo me je do spoznanja, da se zgoraj na vrhovih godi enako kot tu spodaj. Na srečo. V gore hodi veliko prijaznih ljudi, načelnih mladcev, deklet, otrok in starcev. Obiskujejo pa jih tudi neznačajne osebe, ki si zdravijo komplekse, neuspešni častihlepneži, ki govorijo o tovarištvu med alpinisti, ne da bi vedeli, kje gora stoji in kako samoumevna je medsebojna pomoč.
O prijateljstvu
Za prijatelje človek potrebuje čas in njihovo valovno dolžino. Tudi v politiki sem srečal ljudi, s katerimi dobro shajam, toda ne morem jim reči prijatelji. K prijateljstvu spada zaupanje, poglabljanje v drugega in hkratno sprejemanje. Pred prijatelji se nočem pretvarjati. Drugače prijateljstvo ni nič vredno. Prijateljstvo pomeni: biti sprejet takšen, kot si, in nasprotno.
O tem, kdaj je nesmiselno nadaljevati pot
Nesmiselno je nadeljevati, ko nisi v formi ali te postane strah. Ali pa zaradi slabega vremena. Ali pač nečesa. Ko nisi pri stvari. Pogosto smo se na odpravah obrnili.
O dobrem plezanju
Kadar dobro plezam, ne razmišljam o ničemer. Vse postane instiktivno, ko najdem pravi tek, gre kar samo po steni navzgor. Kot da ne bi bilo težnosti.
O sposobnostih preživetja
Preživeli smo mejne situacije, ki so se zdele nevzdržne. Tako smo pridobili občutek gotovosti. Tudi v vsakdanjem življenju. Pa ne večvrednosti, da smo pametnejši, bogatejšji od drugih, ampak sposobnješi preživeti. Ne v kulturnem smislu. Nasprotno, redkeje smo hodili v gledališče, manj brali, imeli manj denarja kot naši sovrstniki. Naučili smo se samo tega, kako preživeti, in prav to nam je dalo tisto samozavest, ki nas je krepila v vsakdanjem življenju. Že takrat, v mladih letih, me ni bilo strah tega, da življenju ne bi bil kos.
O smrti
Šele v kljubovanju smrti ljudje doživimo človeškost. Skrivnost je v tem, da lahko doživimo najmočnejše izkušnje le, če gremo do konca svojih zmožnosti.
Primerjaj izdelke
